250 LET GORNJEGRAJSKE KATEDRALE

V nedeljo, 10. julija, ob 10.00 uri vabljeni na slovesnost ob 250 letnici katedrale v Gornjem Gradu.
Slovesno mašo bo ob somaševanju duhovnikov in celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška daroval ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres.

slikaŽupnijska cerkev svetega Mohorja in Fortunata ima bogato zgodovino. Poleg tega, da je največja baročna katedrala na območju Slovenije spada med največje sakralne spomenike na Slovenskem. Gornji Grad je imel vse od ustanovitve benediktinskega samostana sredi 12. stoletja zelo pomembno vlogo v zgodovinskem dogajanju na slovenskem prostoru, zlasti na cerkvenem področju. Eno glavnih prelomnic za Gornji Grad predstavlja ustanovitev Ljubljanske škofije, ki jo je leta 1461 ustanovil cesar Friderik III. Razpuščeni benediktinski samostan je takrat prešel pod okrilje prve cerkvene inštitucije s sedežem na slovenskem etničnem ozemlju.
slikaPomembne dejavnosti (vsakoletne sinode, semenišče…) in položaj, ki ga je Gornji Grad imel v škofiji, so zahtevale vse pogostejša vlaganja v obnovo cerkve in ostalih delov nekdanjega samostana. Popis potrebnih opravil, ki jih je sredi 18. stoletja opravil Gregor Maček, so dokazala močno dotrajanost stare samostanske cerkve – lesen strop je bil skoraj povsem trhel, podtalnica je močno načela temelje cerkve… Takratni ljubljanski knezoškof Ernest Amadej Attems (ljubljanski knezoškof od 1742 do 1757) se je tako odločil za novogradnjo. Za izdelavo načrta je pridobil zelo uglednega graškega arhitekta Josepha Hueberja. Samo gradnjo, ki je potekala od 1752 do 1760/61 pa je vodil ljubljanski stavbni mojster Matija Persky. Pri gradnji je sodelovalo veliko domačih in tudi graških mojstrov in rokodelcev ter kmetov gornjegrajskega gospostva, ki jim je Attems v obdobju gradnje cerkve za tri dni povečal letno obveznost tlake. Knezoškof Attems je vložil veliko truda za pridobitev ogromnih finančnih sredstev, ki jih je gradnja zahtevala. Največ finančnih sredstev so prispevale župnije, nekaj tudi kranjski deželni stanovi. Pomemben del sredstev pa je Attems zagotovil iz lastnega imetja. Na žalost pa same dograditve cerkve ni dočakal, saj je leta 1757 nepričakovano umrl. Tako je, danes največjo cerkev na Slovenskem leta 1761 blagoslovil Attemsov naslednik, knezoškof Leopold Jožef Hanibal Petazzi. Tega leta pa notranjost cerkve še ni imela današnje podobe. Še celotno nadaljnje stoletje so različni domači in tuji mojstri opravljali poslikave in ostala dela. Med temi velja omeniti zlasti Leopolda Layerja, Valentina Mentzingerja in Johanna Martina Kremser-Schmida. Večji nagrobniki ljubljanskih škofov in drugih pomembnih in povezanih osebnosti iz 16. in 17. stoletja so vzidani v cerkvi, v lapidariju ob cerkvi pa so shranjeni kamniti ostanki prejšnje cerkve in samostana ter manjši nagrobniki. Iz stare cerkve je ohranjen krstni kamen iz leta 1609, ki je ob stranskem oltarju.



EU Copyright | Novica