Gornji Grad – mesto zgodovine

»Redki so kraji pri nas, ki nosijo tako izrazit zgodovinski pečat, kot ga izkazuje Gornji Grad, tudi sicer lep in zanimiv kraj pod mogočno Menino. Že veličasten pogled na katedralo nudi popotniku potrditev, da so se tod dogajale velike odločitve, ki so tako ali drugače vplivale na širše območje, poseljeno s Slovenci.«, je v predgovoru knjige Gornjegrajsko in njegov čas zapisal Aleksander Videčnik.

Gornji Grad ima bogato kulturno in zgodovinsko dediščino, njeni začetki segajo že v čase rimske dobe, o prisotnosti Rimljanov na območju Gornjega Grada priča najdba poznoantičnega novca in daritvenega kamna, ki so ga rimski vojaki postavili za čaščenje boga Mitra (Mavrič, 1998).

Zgodovino kraja je pomembno zaznamovalo leto 1140, ko je bil v Gornjem Gradu ustanovljen zadnji benediktinski samostan na slovenskem območju, njegovi ostanki se žal niso ohranili. Ozemlje, ki je pripadalo samostanu je bilo za tiste čase ogromno, večji del ozemlja je bil v času fevdalizma v upravljanju kmetov, podložnikov od katerih so benediktinci, takratni lastniki samostana, pobirali desetine, plačilo za obdelano zemljo (Savinjski zbornik, 1965).

Lastništvo samostana in njegovega ozemlja so za benediktinci prevzeli celjski grofje. V času njihove vladavine je Gornji Grad leta 1349 dobil trške pravice, kar je bilo za tisto obdobje velikega pomena.  S smrtjo zadnjega celjskega grofa Ulrika leta 1456, se je končala vladavina celjskih grofov, nekaj let kasneje pa se je zaradi sporov med papežem in menihi zaključila tudi 333 letna zgodovina benediktinskega samostana v Gornjem Gradu (Mavrič, 1998).

Sledila so leta grozot in nenehnih turških upadov, leta 1471 je na slovenskem ozemlju pustošil najhujši turški napad, v katerem je bil porušen tudi samostan v Gornjem Gradu, katerega lastniki so postali na voljo takratnega cesarja ljubljanski škofje. Cesar je zaradi nemirov, ki so vladali zaradi turških upadov, ljubljanske škofe pooblastil za izvajanje krvnega sodstva. Za namen izvrševanja krvnega sodstva so dali zgraditi Vislice v Homu, ob cesti Gornji Grad – Radmirje, ki stojijo še danes, točne letnice izgradnje Vislic ni, zagotovo so bile Vislice zgrajene pred leto 1784, ko je tedanji cesar Jožef II. omejil pristojnost cerkvenih sodišč, med drugim jim je vzel pravice do krvnega sodstva. O izvrševanju krvnega sodstva na območju Gornjega Grada ni veliko zapisanega, vloga Vislic je bila v večji meri simbolna. Cerkvena oblast se je namreč odločila bojevati proti turškim vpadom z gradnjo in obnovo porušenih cerkva. Leta 1512 je dal takratni škof Ravbar zgraditi škofijski dvorec v Gornjem Gradu, pet let zatem pa utrditi cerkev z zidovi, stolpom in jarkom. Z gradnjo dvorca je Gornji Grad znova pridobil pomembno vlogo, saj je predstavljal letno rezidenco ljubljanskih škofov, dvorec je bil požgan med drugo svetovno vojno. Ljubljanski škofje so imeli v Gornjem Gradu svojo poletno rezidenco, nekateri so tu bivali, upravljali celotno ljubljansko škofijo in prirejali vsa pomembna srečanja in shode, na račun katerih je imel Gornji Grad takrat precejšnji dobiček. Nekaj takratnih ljubljanskih škofov je tudi pokopanih v Gornjem Gradu. Poleg škofov je bilo v Gornjem Gradu prisotnih tudi ogromno služabnikov, ki niso bivali v samostanu, temveč so si zgradili hiše v bližini, iz takratnega obdobja je še danes ohranjenih nekaj hišnih imen (Savinjski zbornik, 1965).

Leta 1560 je bila zgrajena cerkev Marije Zvezde v Novi Štifti, ki še danes velja za pomembno romarsko središče. Leta 1684 je bil za ljubljanskega škoda imenovan Sigmund Krištof Herberstein, ki je bil skromen in pobožen mož. Že prvo leto po prevzemu oblasti, je v Gornjem Gradu sklical sinodo, zborovanje škofov in njemu gre zasluga, da so leta 1700 začeli graditi novo ljubljansko stolnico, ki je bila zgrajena v slabih šestih letih. Leta 1743 pa je oblast prevzel novo imenovani škof Ernest Attems, ki je za Gornji Grad zelo pomembno ime. Attems je dal takrat staro in temno cerkev v Gornjem Gradu podreti in namesto nje sezidati lepo in prostorno stavbo v baročnem stilu, ki je v svoji velikosti in lepoti predmet občudovanja obiskovalcev Gornjega Grada. Katedrala je po prostornini največja baročna stavba v Sloveniji, ki ima izjemno umetniško dovršeno notranjost s številnimi slikami, freskami, oboki in kamnitimi kipi. Za Attemsom so bili na oblasti še Leopold Petazzi in kasneje znova Herbersteini, znana plemiška rodbina štajerskega izvora. S Herbersteini se je tudi uradno končalo obdobje, ko je Gornji Grad veljal za cerkveno in prosvetno središče takratne ljubljanske škofije (Mavrič, 1998).

Konec 18. stoletja je bil v znamenju prvih poskusov industrializacije in zagona gospodarstva v Gornjem Gradu, še vedno pa je bila čutiti močna razslojenost prebivalstva med gospoščino in kmeti. Leta 1799 je v Gornjem Gradu nastala prva drevesnica, saj so na tem območju iz gozdov presajali divjake in jih cepili s cepiči iz različnih krajev. Poskusi industrializacije niso bili uspešni, poleg zadolženosti se je Gornji Grad v začetku 19. stoletja srečeval še s številnimi naravnimi nesrečami.  Zaradi slabe infrastrukture je zagorelo na kar 28. kmetijah v okolišu, dodatno škodo pa so naredili še viharji in poplave. Z leti se je gospodarska situacija izboljševala, nikoli pa ni zares blestela. Lesna industrija in kmetijstvo sta gospodarski panogi, ki zaznamujeta Gornji Grad tudi danes (Mavrič, 1998).

Začetki 20. stoletja so bili zelo obetavni, leta 1928 je Gornji Grad po ukazu kralja Aleksandra dobil mestne pravice, nekaj let kasneje pa postal politično in kulturno središče Zgornje Savinjske doline. Z začetkom druge svetovne vojne se je Gornji Grad ponovno srečal s težkimi časi. Okupator je že v prvih mesecih obleganj iz Gornjega Grada pregnal vso duhovščino in napadel graščino. Najhujši napadi na graščino so bili leta 1944, ko je bila zaradi partizanov graščina v večji meri porušena. Po koncu vojne so se začela obnovitvena dela, leta 1975 je bila obnovljena streha na zvoniku katedrale, med letoma 1985 in 1990 pa so potekala obnovitvena dela katedrale. Do leta 1997 so bile obnovljene tudi vse podružnične cerkve v Gornjem Gradu. Z reformo slovenske lokalne samouprave je od leta 1995 Gornji Grad pridobil status občine (Mavrič, 1998).



EU Copyright | Obcina