Najstarejša občanka še čila in zadovoljna


V torek, 29. septembra, je 98 rojstni dan praznovala Marija Potočnik iz Gornjega Grada. Firberjeva Micka, kot jo poznajo domačini. Potočnikova še vedno živi sama v svoji hiši in razen slabšega sluha kakšnih večjih težav z zdravjem ne pozna. Ob rojstnem dnevu ji je kot najstarejši občanki v svojem imenu in imenu vseh občanov čestital tudi župan Stanko Ogradi, ki pa je naletel na pravo zabavo, saj so skupaj s slavljenko slavili številni sosedje, kar je menda v navadi že kar dolga leta, voščilo pa je v imenu društva upokojencem izrekla Pavla Škulj.
Potočnikova se je rodila na Matjaževi kmetiji v Novi Štifti. Od šestih otrok sta dve njeni sestri umrli kmalu po rojstvu. V otroštvu se je z družino preselila na Spodje Slugovo, kjer je živela do leta 1956, ko je njen mož kupil manjšo Firberjevo kmetijo, kamor se je preselila. Ker je bil njen mož več let v Kanadi, je v tem času sama skrbela za dom. Potočnikova je vse življenje delala na kmetiji, medtem, ko je njen mož po vrnitvi iz tujine delal na Smreki. Umrl je leta 1993 in od takrat na svoji domačiji živi sama. V zakonu sta se jima rodila sin in hčerka.
Še pred vojno je šla v Hotel Union, kjer se je izučila za kuharico, a je vojna pokvarila njene načrte. Namesto kuhanja za hotelske goste je za kuhalnico poprijela na mnogih kmetijah, kuhala je namreč na številnih ohcetih, ki so se v tistem času odvijale na domovih. Zelo rada je tudi pekla peciva in torte in tako ji dela ni nikoli zmanjkalo. Če ni bila na njivi, se je vrtela okrog štedilnika.
Njena posebna ljubezen so tudi rože, ki so vedno bogato krasile njen dom. Še sedaj rada poseda pred hišo in opazuje naravo in živali. Zelo rada tudi bere in vedno je ogromno brala. Tudi v gasilskih vrstah je že dolga leta. Na to kažejo številna priznanja na njeni steni. V časih, ko se je na gasilskih veselicah še prodajalo pecivo, da so gasilci zbrali kakšen dinar več za svoje potrebe, je vedno priskočila na pomoč s svojim znanjem peke.
Do svojega 92-tega leta je še pridno kolesarila, tudi v Novo Štifto se je še odpeljala, po zlomu kolka, pa ne kolesari več. Kosilo ji pripeljejo s Centra starejših Deos, za ostalo pa so poleg njenih otrok vedno na voljo sosedje, še posebej Jožica Zagradišnik, ki vedno preverja, če je s sosedo vse, kot mora biti in ob odsotnosti otrok poskrbi, da ji nič ne manjka.
Potočnikova ima še mlajšo sestro, ki živi v Trbovljah. Francka Šurk je pet let mlajša in je bila dolga leta kuharica v župnišču v Hrastniku, kjer je služboval njun bratranec Jože Sovinšek. Po njegovi smrti je gospodinjila v župnišču v Trbovljah, kjer sedaj živi kot upokojenka. Sestri se srečata nekajkrat letno.
Potočnikova se še posebej spomni zgodbe iz vojnega obdobja, ko je leta 1943, v času druge svetovne vojne šla z vlakom na obisk k bratu v bolnišnico ob Baltiškem morju. Vožnja z vlakom sredi vojne vihre čez bombardirana območja je zahtevala veliko poguma, ki pa ji ga ni v življenju nikoli ni manjkalo.
Domači pravijo, da je izredno pozitivna oseba in da nikoli ne tarna, čeprav ji v življenju ni bilo vedno z rožicami postlano. Do nedavnega se je udeleževala upokojenskih izletov, še sedaj rada gre na srečanja starejših občanov. O svoji starosti ne razmišlja preveč, pravi pa, da bi raje bila dvajset let mlajša. Dokler lahko bere in opazuje ljubljeno naravo, ji dolgčas ne bo, za ostalo pa ima družino in sosede s katerimi se odlično razume in so ji vedno pripravljeni pomagati pri opravilih, katerih ne zmore več.
 
 
Tekst in fotografije: ŠS