Zgodbe Jožeta Remšaka – Zotlerja z odra in zakulisja


Gost pogovornega večera, ki so ga decembra organizirali v gornjegrajskem kulturnem društvu je bil Jože Remšak – Zotler, domačin, ki ga večina pozna po gledališki plati, kot planinca, gasilca, cerkvenega pevca ali ne nazadnje človeka, ki se z ganljivimi besedami poslavlja od preminulih sokrajanov. Glavna tema pogovora z Mijo Pilko je bila o petih desetletjih na gledališkem odru, času v katerem odigral številne nepozabne vloge in času, ko so se v zakulisju dogajale zanimive zgodbe.
 
Svojo prvo vlogo je pred petimi desetletji odigral v predstavi Pogodba. Da je stopil na gornjegrajski oder ni nič čudnega, saj sta igrala tako oče kot mama, otroci pa so v večernih urah, ko sta bila na vajah doma uprizarjali svoje igre in s tem zabavali povabljene sosede. Po prvi vlogi je ostal zvest igri in za vsako vlogo se je pripravil do potankosti.
Med bolj markantne in nepozabne je izpostavil vlogo Kantorja v Kralju na Betajnovi, za katero se je pripravljal že tri mesece pred drugimi in se izpopolnjeval v pravilni slovenščini. V komediji Zdravnik po sili je na odru preživel celi dve uri, zanj ni bilo počitka, je pa zato toliko bolj ostal v spominu ljudem. Tudi v komediji Dobri vojak Švejk je z upodobitvijo Švejka pustil nepozaben pečat. Kar štirikrat je zaigral tudi v Zadrečkih zdrahah, katere so železni repertoar gornjegrajskih gledališčnikov in jih uprizarjajo vsakih deset let. Takšnih in drugačnih vlog je bilo še veliko in če mu bo zdravje služilo jih še bo, saj je povedal, da ga ostali igralci ne pustijo, da bi se upokojil.
 
V pogovoru je beseda nanesla na režiserje, s katerimi je delal tekom let, pa na soigralce in soigralke in kar nekaj jih je bilo prisotnih, ki so dopolnili njegove spomine na prijetna igralska druženja. Beseda je nanesla tudi na sceno, tudi to področje je bilo vedno v domeni Zotlerja. Izdelava scene, nalaganje na tovornjak, to je še vedno njegova skrb. V dobrih starih časih, ko pa je bil še v službi na Smreki, je pa z žegnom vodstva lahko marsikaj naredil tudi tam.
Zgodbic iz zakulisja se je v petih desetletjih tudi kar nekaj nabralo, je povedal Zotler, nekaj jih je ušlo pozabi, nekatere (v smehu) niso za javnost, je pa po njegovih besedah za odrom včasih bilo še bolj pestro, kot na njem. Ena bolj zabavnih je iz istega dogodka, ko so pred mnogimi leti šli igrat v Vojnik. Šoferja tovornjaka s kulisami, ki je spraševal za pot niso jemali resno, da sopotnika pelje v Vojnik in ga niso hoteli usmeriti na pravo pot, saj so mislili, da se norčuje. Na avtobus, ki je peljal igralce, pa je med potjo vstopila neznana gospa in se z avtobusa menda tudi kar hitro pobrala, ko jo je šofer vprašal: »A vi ste tudi za v Vojnik?«
Zotlerja na odru odlikuje nekaj, po čemer so znani najboljši igralci. Tudi če je kaj pozabil, zamešal ali narobe povedal, gledalci v dvorani tega niso opazili in to je umetnost igre, ki ga je osvojila že pred mnogimi leti. Tako on, kot njegova družina je bila vsa leta vpeta v kulturno delovanje v kraju, za kar je družina Remšak dobila grb občine, Jože pa zlati grb občine, poleg vseh drugih nagrad za delo na področju kulture in igralske dosežke.
 
 
 
Tekst in fotografije: ŠS